Ali drži tisti rek, da je vsak začetek težak?

Je danes težje začeti »na svoje« kot pred 27-imi leti?

Ne vem, mnenja so različna. Nekateri trdijo, da je bilo včasih lažje, drugi spet, da so danes slabši pogoji, če želiš začeti s svojim podjetjem.

Sama sem se podala v podjetniške vode z neizmerno strastjo in ljubeznijo do dela, ki ga opravljam. Z vero vase in v to, da mi bo uspelo (čeprav je bilo več tistih, ki so mi govorili, naj ne zapuščam varne službe, kot pa tistih, ki bi me podprli pri moji odločitvi).

Ko sem odprla s.p., sem imela eno samo stranko (mimo grede, še danes ostaja naša zvesta stranka).

Poiskati novo stranko je zahtevalo ogromno časa in potrpežljivosti.  Ni bilo družabnih omrežij, ni bilo mobilnih telefonov, ni bilo poceni oglaševanja. Ni bilo dostopa do registra podjetij, nismo imeli internetne povezave,….

Vse kar smo v tistih časih imeli na voljo, je bil stacionaren telefon (privezan z vrvico na aparat) in velik telefonski imenik (v katerem skoraj ni bilo podatkov o malih podjetnikih).

Nakup računalnika, tiskalnika in programa je predstavljal naslednjo težavo. Prvič, ker je bilo zelo malo ponudbe in drugič, ker so bile te stvari, ki so nam danes samoumevne, cenovno kar velik zalogaj.

Spomnim se, da sem za nakup računalnika potrebovala štiri svoje mesečne plače (če bi danes ta znesek primerjali s povprečno slovensko plačo, bi morali za računalnik odšteti vsaj 6.000,00 eur).

Prihodki v prvih letih so zadostovali za kritje obveznih prispevkov, plačilo mesečne obveznosti posojila za nakup računalnika, ostalo pa mi je celo toliko denarja, da sem moji mali deklici enkrat mesečno lahko kupila en paket pleničk.

Je bil moj začetek težak? Ne! Težka je bila odločitev. Potem pa narediš vse, da svojo odločitev pripelješ do konca.

Je bilo vredno? Absolutno!

Nikoli ne bom pozabila, da si nisem mogla privoščiti vrtca za mojo hči (ker je takrat veljalo, da če imaš svojo dejavnost, moraš plačati polno ceno vrtca).

Skupaj sva sedeli za pisalno mizo (ki sem jo imela kar v dnevni sobi) in urejali dokumentacijo moje edine stranke. Čas, ki sem ga takrat lahko preživela z njo, je neprecenljiv.

Počasi, kot je počasi rasla moja Nina, pa je raslo tudi moje podjetje.

(se nadaljuje…)